Bogata tradicija pridelovanja vin v Vipavski dolini sega še v rimske čase, ko je dolina postala glavna prometna pot za rimske osvajalne pohode in trgovske poti.
Leta 1001 se v darovnici cesarja Otona III. oglejski cerkvi prvič z današnjim imenom omenja reka Vipava (Wipaum), ki še danes daje ime Vipavski dolini, vinorodnemu okolišu in mestu Vipava.
Vipavsko dolino so si takrat razdelili različni grofje in oglejska cerkev, zaradi česar je v 16. stol. del Vipavske doline spadal v Goriško, del pa v Kranjsko deželo.
Vinsko trto so takrat gojili v plantah na obrobju njiv, ob kolih, murvah in drugem drevju ter na terasah in nagnjenih terenih.
Iz znanih virov žal ni razvidno, katere sorte so gojili v srednjem veku. O vrstah vin obstaja zapis v Otokarjevi Avstrijski rimani kroniki.
Ob opisu poraza Benečanov z zvezo zaveznikov oglejskega patriarha v prvi polovici osemdesetih let 13. stoletja omenja kronist med zaseženim plenom premagancev sedemnajst vrst vin, med katerimi so rebula, malvazija, pinela, zelen in pikolit.
Cesar Ferdinand I. je leta 1528 vipavsko gospostvo ločil od goriške dežele in ga priključil kranjskemu vojvodstvu.
V tem obdobju je že potekala živahna trgovina z vinom.
V Slavi Vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689, Janez Vajkard Valvazor opisuje vipavsko vinogradništvo.
Konec 18. in v začetku 19. stoletja je bilo za slovenske razmere vipavsko kmetijstvo in vinogradništvo razvito in vipavska vina so bila že dobro poznana po avstro-ogrski monarhiji.
V drugi polovici 19. stoletja se je panoga pospešeno razvijala.
Po propadu fevdalizma leta 1848 in izgradnji železniške proge leta 1857 se je življenje v Vipavski dolini zelo spremenilo.
Izgradnja železniške proge je Vipavsko dolino spremenila v mrtev prometni rokav, lokomotiva je zamenjala furmane in počasi se je promet po dolini zmanjšal.
Prebivalci doline so bili prepuščeni sami sebi in težko so premagovali nastale težave.
Dodatne težave je povzročila trsna uš, ki se je na Vipavskem pojavila leta 1888 in podobno kot drugod po Evropi povzročila propad vinogradov.
Naštete težave so spodbudile povezovanje vinogradnikov v zadruge, saj so vinogradniki vanje vstopali predvsem zaradi gospodarskih in socialnih interesov.
Pod vodstvom vipavskega dekana so leta 1894 ustanovili vinarsko zadrugo, ki je bila prva na Kranjskem.
Prvi vinski sejem je bil leta 1904 v Vipavi. V časopisu Kmetovalec je bil leta 1909 objavljen članek s pomenljivim naslovom Vipavci, cepite zelen! V njem navajajo trditev kranjskega vinskega nadzornika Skalickya, da je v Pragi zelo iskan zelen. Do prve svetovne vojne je vipavsko vinogradništvo kljub težavam napredovalo, dvigala pa se je tudi kakovost vina.
Po prvi svetovni vojni so se začele razmere slabšati, dodatne težave in škodo vinogradnikov je povzročila še močna zimska pozeba leta 1929.
Površine vinogradov so se začele zmanjševati in ta trend se ni ustavil do 60. let prejšnjega stoletja, ko se je začela obnova družbenih in kasneje kompleksna prenova zasebnih vinogradov.
Od leta 1965 do leta 1990 je bilo na Vipavskem obnovljenih več kot 450 ha vinogradov. Trend prepoznavnosti posameznih vinarjev je pospešeno naraščal.
Leta 1991 smo v vinarstvu in kletarstvu Andlovic celotni pridelek grozdja namenili za lastno proizvodnjo vin.
Vipavska dolina je po legi in naravnogeografskih značilnostih izrazito prehodna dolina, strnjena med Trnovsko planoto na severu in Krasom na jugu.
Je nizek svet z nadmorsko višino od 45–300 m. Po obsegu spada med večje pokrajine Slovenije.
Vipavska dolina je eden najbolj vetrovnih predelov Slovenije, znana po svoji vipavski burji, ki piha tudi nad 100 km/h, njeni najmočnejši sunki pa dosežejo hitrost tudi do 240 km/h.
Vinorodni okoliš Vipavska dolina obsega 2100 ha površine in je del 7055 ha obsegajoče slovenske vinorodne dežele Primorske.
Za dobra rodovitna tla poskrbijo morski sedimenti fliša, izmenoma naloženega v plasteh s peščenjakom, ter submediteranska klima z vročimi suhimi poletji in blagimi zimami.
| Povprečna letna temperatura v °C | Poprečna temperatura v rastni dobi od 1.4 do 31.10 v °C | ||||||
| Tmax. | Tmin. | Tpovp. | Tmax. | Tmin. | Tpovp. | ||
| 17,0°C | 7,5°C | 11,8°C | 22,6°C | 11,7°C | 16,5°C | ||
(Vir. Ministrstvo za okolje in prostor – Agencija RS za okolje )
Prve podatke o vipavskih sortah in njihovih značilnostih na Vipavskem imamo zbrane v knjigi Vinoreja Matije Vrtovca iz leta 1845.
Poimensko navaja 18 belih »žlahtnih« sort in 16 belih »manj žlahtnih« sort. Med žlahtne bele sorte je uvrstil tudi pinelo in zelen.
PINELA
Vino, pridelano iz te sorte je rumenkaste barve.
Ima svojevrsten, prepoznaven, nežen in sorten vonj cvetličnega in sadnega značaja.
Okus je poln, zelo prijeten in harmoničen.
Vino odlikujeta svežina in pitnostj, ker sorta običajno zbere višjo količino kislin.
Vino je dobro sveže, mlado, z ustreznim zorenjem pa nastanejo žlahtne, bolj dozorele arome. Alkoholna stopnja in ekstrakt sta srednje visoka.
ZELEN
Vino je slamnato rumene barve s poudarjenimi zelenkastimi odtenki. Zelen nežno diši, izraženi so sadni toni jabolka in hruške.
Vonj je bogat, sorten in zelo prijeten. Zelen uvrščamo med polaromatične sorte, saj daje vino z bogatim harmoničnim in odkritim sortnim okusom.
Aroma je kompleksna in jo je težko primerjati s katerimi koli drugimi aromatičnimi profili.
Polnost okusa priča o bogati sestavi ekstrakta, ki se v ustih dalj časa kaže s sproščanjem sladko-kislih zaznav v lepem ravnotežju.
Sorti zelen in pinela sta zaščiteni avtohtoni vrsti Slovenije.
PIKOLIT
Vino iz sorte pikolit je zlato rumene barve. Cvetica spominja na prezrele marelice, suho sadje in med.
Po okusu spada med ekstraktna, bogata in harmonična vina. Ko je pridelan iz sušenega grozdja, v barvi prevladujejo temnejši rjavi toni.
Vino je dar narave in najplemenitejša pijača za kulturnega človeka. Tako kot človek, ima tudi vino svoja življenjska obdobja. Sadež zori na trti, vino se rodi med vrenjem, doseže svoj kakovostni vrh in se lahko s prestaranjem zlomi. Zmerno uživanje vina vrača veselje in dobrodušnost ter odganja skrbi, zdravemu daje moč, bolniku tolažbo.